Arhitekti in urbanisti stremijo k vzpostavljanju takih vmesnih prostorov, ki spodbujajo druženje, so prijetni za bivanje. Prostorom predhodno določijo funkcijo. Kar se pa nemalokrat zgodi je, da uporabniki te prostore, začutijo drugače, jih uporabijo po svoje. Šele stanovalci sami določijo namen in funkcijo teh vmesnih prostorov. Možno je tudi, da se ti nameni skozi čas spreminjajo – z novimi stanovalci in drugačnimi potrebami. Spomnim se na dvorišče na Vilharjevi, Stara papirnica. V tisti soseski so oziroma še vedno stanujejo trije moji sošolci iz osnovne šole. Večkrat sem jih obiskala. Predvsem se nas je največ tam srečalo ob rojstnih dnevih. Spomnim se ga, ker se mi je vedno zdelo nekaj posebnega … Ko se spomnim na ta prostor, vidim spomine, prav tako sošolka, ki se je iz te soseske preselila v hišo. Druga dva sošolca vsak po svoje vidita svoj dom, tak kot je sedaj in tak kot se ga spominjata. Svoje osnovnošolske prijatelje sem prosila za njihove vtise, spomine, kritiko soseske v kateri prebivajo oziroma so prebivali. Spomila sem se tudi na sošolca, ki se je tako kot jaz prihajal v sosesko družit in pa na teto, ki se je leta pred nami igrala na tem istem dvorišču s svojimi prijatelji.