Ljubljana je v 70. letih s povečano decentralizacijo okrepila svojo vlogo upravnega, kulturnega, izobraževalnega in storitvenega središča Slovenije. Takšen razvoj je zrcalila tudi prostorska podoba mesta. Na Trgu revolucije so zgradili novo mestno središče, stolpnici z veleblagovnico in Cankarjevim domom. V 60. in 70. letih je življenjska raven močno narastla. Ključen objekt potrošnje je postal avtomobil, ki je preoblikoval tako prostor kot življenjske vzorce. Hitra motorizacija prometa je sprožila gradnjo prvih avtocestnih odsekov, v Ljubljani pa vodila v urejanje glavnih mestnih vpadnic in gradnjo obvoznice. Gospodarski razvoj, rast standarda in deagrarizacija so spodbudili povečan delež selitev prebivalstva s podeželja in priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik. Prebivalstvo se je hitro povečevalo, vse do gospodarske krize v 80., mesto pa širilo ob vpadnicah, predvsem v obliki velikih stanovanjskih sosesk.

Sredi 60. let so bili ukinjeni okraji in z njimi sta­novanjski skladi ter okrajni zavodi za stanovanjsko izgradnjo. S tem se je zaključila enovita in enotno vodena stanovanjska politika. Druga stanovanj­sko-komunalna reforma (1965) je dokončno spremenila financiranje stanovanjske izgradnje. Banke so prevzele komercialna stanovanjska posojila, podjetja pa odgovornost za stanovanjsko oskrbo zaposlenih, ali v obliki stanovanjskih posojil ali z gradnjo stanovanj. Gospodarska reforma je gradbenim podjetjem omogočila, da so odločala o obsegu, količini in ceni zgrajenih stanovanj ter jih prosto proda­jala. Izrazito ekonomska logika v reševanju stanovanjskega problema je vodila do izredno visoke gostote izrabe površin in vedno manjšega zanimanja za izgradnjo spremljajočih dejavnosti v naseljih. Ceno stanovanj je začelo dokončno uravnavati načelo tržišča. Hkrati s tržno reformo so leta 1972 uvedli tudi princip solidarnostnega prispevka, ki je financiral gradnjo in ugodno oddajanje stanovanj za najrevnejše prebivalce.

To obdobje je temeljno zaznamovala gradnja stanovanjskih sosesk, ki jih je kot osnovno organizacijsko obliko mestne rasti opredelil Generalni urbanistični plan (GUP) leta 1965. Soseske so skušale zaobjeti heterogeno izrabo prostora. Niso vključevale zgolj stanovanj, ampak tudi druge družbene dejavnosti, šole, vrtce, družbene centre, trgovine. Njihov glavni doprinos je bil v celostnem načrtovanju samooskrbnega naselja in v vključevanju zelenega javnega prostora. Soseske so gradili predvsem ob mestnih vpadnicah. V 70. letih je njihova gradnja dosegla vrhunec. Takrat je bil zgrajen največji delež stanovanj, pa tudi ambicioznost gradbenih projektov tega časa doslej še ni bila presežena. Poleg družbeno grajenih naselij so se kot ideal bivanja vse bolj uveljavljale vrstne in atrijske hiše, katerih gradnjo so v veliki meri financirale zadruge (z izjemo Murgel). Z ugodnimi posojili se je na drugi strani še vedno spodbujalo samogradnjo enodružinskih hiš, ki so bile grajene z namenom, da poskrbijo tudi za prihodnje generacije.

Višji življenjski standard je pomembno vplival na spremembe v načrtovanju in rabi stanovanjskih stavb ter stanovanj. Z nakupovanjem gospodinjske opreme, hladilnikov in pralnih strojev so se skrčili skupni prostori, shrambe in pralnice v kleteh ali na podstrešjih. Televizijski sprejemnik je vplival na razporeditev stanovanjskih prostorov, pa tudi na obliko in postavitev pohištva. Dnevna soba je postala osrednji prostor stanovanja, kavč z orientacijo proti televiziji in ne sogovorniku pa ključni kos družinskega pohištva.