Prva povojna leta v Ljubljani je zaznamovalo pomanjkanje, a hkrati tudi hiter razvoj. Takoj po vojni se je nova oblast posvetila konsolidaciji novega režima in obnovi. Med ključnimi ukrepi je bila nacionalizacija premoženja in centralno razdeljevanje zalog. Mesto je postalo središče republiških organov, kulture in izobraževanja. V letih prve petletke se je z udarniškimi akcijami obnovilo, okrepila se je industrija. Zaradi deagrarizacije in razvoja gospodarskih središč se je število prebivalcev naglo večalo. Splošno življenjsko raven tega obdobja je zaznamovalo pomanjkanje vsakovrstnih dobrin, racionalna preskrba in nizko bivalno udobje. Stanovanj je bilo premalo, obstoječa so bila pre­majhna in prenaseljena. Stanovanjsko stisko so sprva reševali z naseljevanjem v obstoječa stanovanja. Prva povojna leta je odločilno vlogo pri zagota­vljanju (najemnih) stanovanj odigralo razporejanje nacionaliziranih stanovanj, kar je bilo glavni ukrep stanovanjske politike.

Sredi 50. let so občine postale glavni akterji na stanovanjskem področju. Leta 1955 so uvedli stanovanjski prispevek, s katerim so zgradili prve večje stanovanjske zazidave, npr. Savsko naselje. Za naselja tega obdobja je značilen geometrično pravilen urbanizem in tipiziran stanovanjski blok. Stanovanja so bila prostorna, z velikimi, še nedefiniranimi sobami. Te so kmalu nadomestile gradnje, ki so z namenom po racionalizaciji sledile principom eksistenčnega minimuma. Preučevati so se začele potrebe povprečnega uporabnika in na podlagi izračunov racionalno načrtovati stanovanja. Te tendence so se najbolj uresničile pri poskusih racionalizacije gospodinjskih del, z uvajanjem t.i. laboratorijske kuhinje. Kuhinjski prostor je bil ločen od bivalnega prostora in možno zmanjšan, da je omogočil večjo površino dnevne sobe. Ključne spremembe so se odvijale tudi na področju gradbeništva, ki je postajalo vse bolj industrializirano (prefabricirani deli), standardizirano (uvajajo se tipski bloki) in racionalizirano (delo na gradbišču). Razvijati so se začele različne vrste montažne gradnje, ki je močno zaznamovala nadaljnjo stanovanjsko gradnjo v Ljubljani. Kljub povečani gradbeni aktivnosti je družbenih stanovanj še vedno primanjkovalo. Zato so številni svoj stanovanjski problem reševali na lastno pest, v obliki samogradnje enodružinske hiše. Zaradi ugodnih potrošniških posojil stanovanjskih skladov in zadrug so eno­družinske hiše v ljubljanskih predmestjih rasle kot gobe po dežju.

50. leta je zaznamovalo veliko zanimanje tako politike kot tudi arhitekturne stroke za rešitev stanovanjskega vprašanja delavstva. Arhitekti so se predvsem v krogih »ljubljanske šole za arhitekturo« ukvarjali z vprašanji primernega bivanja. Leta 1956 je v še nedokončanem Kozolcu potekala razstava Stanovanje za naše razmere, ki je predstavila rezultate takšnih študij. Razvijale so se nove stanovanjske tipologije (stolpnica in atrijska hiša), drugačni stanovanjski tlorisi, notranja oprema (prilagodljiva in vgrajena) in tehnične rešitve (sanitarni vozel). Konec 50. let se je s koncem obdobja pospešene industrializacije začela zviševati življenjska raven. Izboljšanje osebnega in družbenega standarda je spremenilo vsakdanjik ljudi in njihov način življenja. Od začetka 60. let dalje, ko se je povečala tudi osebna poraba, so domove začeli polniti gospodinjski aparati, hladilniki, pralni stroji in moderna stanovanjska oprema, pa tudi radio in televizija, ki so že nakazali spremembe v zasnovi stanovanj.