Ob koncu 1. svetovne vojne je Ljubljana prevzela vlogo kulturnega, političnega in upravnega središča. Razširjene funkcije mesta in z njimi povečana gradbena aktivnost so spodbudile čedalje več vasi, da so se priključile mestu (Moste, Vič, Zgornja Šiška, Štepanja vas, Jarše in Stožice). Zaradi mestne rasti preko meja starega regulacijskega načrta se je mestna uprava ponovno lotila regulacije. Medvojno obdobje je bil čas velike gradbene aktivnosti, ki jo je gonila vse večja dobičkonosnost tako gradbenega kot nepremičninskega sektorja. Eden od glavnih investitorjev je bil Pokojninski zavod, ki je do leta 1941 postavil 20 večjih stanovanjsko-poslovnih stavb. Drugi pomemben akter na stanovanjskem področju so bile stanovanjske zadruge. Tako gradnja privatnih akterjev kot tudi zadrug je bila večinoma namenjena rastočemu sloju uradnikov. Za nižje sloje prebivalstva je bila nedostopna.

Mestno središče je še vedno ostajalo na vrhu mestne hierarhije, zato so v njem gradili le simbolno pomembnejše stavbe in stanovanja bogatejših. Prevladujoči stanovanjski tip v mestu je ostajal večstanovanjski blok v robni zazidavi, ki se je mestoma sicer že začel rahljati (Dukićevi bloki). Tudi tlorisi stanovanj so bili nespremenjeni. Premožnejši meščani so si hiše gradili tudi na obrobju centra, za Bežigradom, v Trnovem, na Vrtači in na Kodeljevem. V njihovih vilah so se modernistični koncepti, nove tehnike gradnje, drugačen likovni izraz in nova razporeditev ter raba prostorov hitreje uveljavljali. Tako je bila nova delitev stanovanja na dnevni in nočni del (in ne bivalni in servisni), ki se je v večstanovanjskih hišah pojavila šele po 2. svetovni vojni, v vilah tega časa bila že vključena.

Vojna je z zaustavitvijo gradnje in priseljevanjem beguncev v mesto povzročila veliko pomanjkanje stanovanj. Množiti so se začele zasilne delavske stanovanjske kolonije, na Ljubljanskem gradu, Sibiriji, Harlemu, Gramozni jami, Cesti na Brdo, kjer so vladale slabe stanovanjske razmere. Bivališča so bila prenaseljena, vlažna, hladna in higiensko neustrezna. Leta 1921 je bil sprejet tudi zakon o stanovanjih, ki je ogrozil najemnike stanovanj. Ukinil je njihovo zaščito in prepustil lastnikom, da so sami tržno oblikovali stanarine. Ljubljanska industrija za svoje delavce stanovanj še vedno ni gradila. Stanovanjski problem so začasno reševale javne borze dela, ki so zgradile več sto stanovanj (m.dr.Delavski dom). Mestna občina je začela intenzivneje reševati socialne probleme delavstva šele po letu 1935. Gradila je predvsem na obrobju mesta, na Viču, za Bežigradom, na Prulah, prostostoječe stanovanjske bloke, postavljene v zelenje, ali skupine preprostih enodružinskih hiš z vrtom. Tlorisni koncept delavskih stanovanj je običajno obsegal minimum, eno sobo in bivalno kuhinjo ter stranišče. V mestnem središču je mesto investiralo predvsem v gradnjo, namenjeno rastočemu sloju uradništva (stanovanjska kompleksa Meksika in Rdeča hiša), ki je sledilo sočasnim arhitekturnim zgledom socialne gradnje »rdečega« Dunaja, t.i. hišam na dvorišče. Najbolj akutne stanovanjske probleme najnižjih slojev prebivalstva, prenaseljenost, je mestna občina reševala s preskrbo zemljišč in stanovanjskih posojil za gradnjo lastnih hiš. Največja in najuspešnejša je bila stanovanjska akcija zazidave Galjevice od leta 1928 dalje.