Koncept prostorov predstavlja veliko več kot ideja za prostora, ki se nahaja med dvema kockama. To so prostori, ki imajo sposobnost sprejemanja in prenašanja sprememb, ki so jim hote ali nehote izpostavljeni. Od tod je nastala ideja o analizi balkonov Eiprova 19, kot vmesnih prostorov, ki predstavljajo stik in povezavo med popolnoma odprtimi vhodi in zaprtimi stanovanji. Ne samo, da imajo sami po sebi velik pomen za filozofijo vmesnih prostorov, tudi sam koncept javnega prostora, skozi katerega v ospredje prihaja zasebnost najemnikov, mi je bil zelo zanimiv. Čeprav ne poznamo vseh, lahko o njih izvemo dovolj zahvaljujoč njihovemu imetju. Zato sem se odločila analizirati, koliko nepomembnih stvari, ki jih pustimo v teh krajih, je dovolj, da se počutimo, kot da to osebo poznamo. Da bi prikazal interpretacijo ljudi, ki živijo v stanovanjih, glede na njihove lastnosti, sem si pomagala z nekaj dialogi iz filma “Kava in cigarete”. Film sem uporabila samo iz enega močnega razloga – sami dialogi likov zelo spominjajo na dialoge, ki si jih predstavljam med svojimi sosedi. Nekaj, kar je skupno vsem v tej stavbi, je ljubezen do kave, cigaret in spontanih pogovorov. Na nek način jim predstavlja neko izhodiščno, skupno točko, s katero začnejo navezovati stike drug z drugim. Do stika pride na teh balkonih, največkrat zaradi predmeta, ki ga je nekdo pustil pred vrati, dolgčasa in potrebe po komunikaciji ali preprosto zaradi iskanja družbe na kavici in cigareti. Ravno zato sta v tem projektu združeni dve ideji, dva koncepta – analiza in interpretacija ljudi skozi njihove lastnosti in pričakovane pogovore.