Stavba na Slomškovi ulici 13a v Ljubljani zapolnjuje ozko in globoko vrzel stavbnega niza. 

Zasnovana in realizirana v zgodnjih 60-ih letih 20. stoletja, odraža arhitekturni duh svojega časa in vpliv materialnih omejitev. Za arhitekta, ki je objekt zasnoval v študentskih letih, je projekt poleg prve profesionalne izkušnje predstavljal tudi rešitev lastnega stanovanjskega vprašanja. Kasneje avtor ni nikoli živel v stavbi. Njena zasnova je skrajno racionalna, kar se odraža v uporabljenih materialih in konstrukcijskih rešitvah.

Stavba je zamišljena kot ‘zajedalska struktura’ v 3,45 m široki in 12,30 m globoki vrzeli med obstoječima stavbama. Konstrukcijsko uporablja njune stene, na katere naslanja medetažne horizontalne plošče skupaj z zunanjo fasadno opno. V stavbi so stanovanja, od prvega do četrtega nadstropja enoetažna, strešno stanovanje pa je mansardno.

Stanovanja imajo obojestransko orientacijo, kar omogoča svobodno prehajanje svetlobe in pogleda skozi celoten bivanjski prostor. Tako dolge in usmerjene vizure kljub majhni velikosti stanovanja dajejo občutek prostornosti. Posamezna stanovanja so doživela individualne avtorsko prilagojene modifikacije in prilagoditve znotraj osnovne tlorisne zasnove.