Mali nebotičnik, stavba na križišču Igriške in Gregorčičeve ulice, je dobila ime po svojem visokem vogalnem zaključku. V tistem času se je namreč gradil tudi Nebotičnik, ki je bil višji in prvotno namenjen le poslovnim vsebinam. Mali nebotičnik sicer ni presegel tedanje predpisane višine, takšen vtis pa je arhitekt Herman Hus ustvaril s prizmično oblikovanim vogalom.

Zahtevna parcela trikotne oblike je pogojevala členitev stavbnega telesa na tri dele: dva kraka ob ulicah in vogalni “stolpič”. Kraka se vsak na svoji strani prilagajata višini sosednje stavbe. Vogal je najvišji in dodatno poudarjen s kasneje dodanim nadzidkom, v katerem je atelje. Zaradi majhne parcele je arhitekt stanovanjem na uličnih straneh dodal pomole in zaokrožene balkone.

Stavbni deli objemajo notranje dvorišče, ki je razdeljeno na dva dela, dve svetlobni praznini, ki v stanovanja dovajata svetlobo. Mednje je vstavljeno dvigalo, ki je bilo eno prvih v Ljubljani.

V Malem nebotičniku so stanovanja različnih velikosti – od štiri, tri, dvo in enosobnih. Stanovanja so organizirana sorodno kot večina tedaj grajenih stanovanj v karejskih zidavah: ob ulični strani se nizajo prehodne sobe, ki so sicer dostopne tudi iz povezovalega hodnika v ozadju. Zaradi ozkih stavbnih krakov so na ulični strani tudi nekateri servisni prostori – kuhinja, kopalnica, shramba.

Pritličje stavbe zasedajo lokali z zastekljenimi pročelji, kar ustvarja navidezno lahkotnejšo pojavo zgornjega dela s stanovanji. Prvotno je imela stavba ravno streho s sončno teraso in glorieto. Zaradi slabe izvedbe je bila kasneje spremenjena in nadziana z dodatnimi prostori.

Zunanjost je oblikovana plastično geometrijsko in sledi členitvi stavbenga telesa; poudarjajo jo horizontalne linije balkonskih ograj in trakasti okras pri vrhu.