Povojna industrializacija in urbanizacija sta v Sloveniji izpostavili dva ključna problema: pomanjkanje stanovanj in nenačrtno rast mest. Zahteve po racionalnejši, standardizirani in zgoščeni gradnji stanovanjskih stavb so vodile v raziskavo montažne gradnje. Področje so prvi začeli odkrivati arhitekti Danilo Fuerst, Ilija Arnautović in Stanko Kristl.
K uveljavitvi montažne stanovanjske gradnje v Ljubljani je največ prispeval Ilija Arnautović. Arhitektovim prvim izkušnjam, gradnji lesenih montažnih atrijskih hiš za Bežigradom in vrstnih hiš v Podgori, je sledila gradnja večstanovanjskih stavb z lahkim in kasneje težkim betonskim montažnim sistemom. Med leti 1950-80 je zasnoval bloke med Topniško in Črtomirovo ulico (kasneje sorodne bloke na Rakovniku in v Dravljah), v Šišenski soseski 6, bloke “Slepi Janez” ob Celovški (kasneje sorodne stolpnice v Črnučah) ter bloke in stolpnice v soseski BS-3.
Stanovanjski bloki med Črtomirovo in Topniško so bili zgrajeni med leti 1965-70 in predstavljajo prvi primer sistemske montažne gradnje v Ljubljani.

Urbanistična zasnova

Urbanistična zasnova interpretira karejsko zazidavo, a v zrahljani obliki: podolgovati stanovanjski bloki so razporejeni po ortogonalni mreži okoli dveh večjih odprtih prostorov, parkov z igrišči in zelenjem. Bloki tako ločujejo hrupni in prometni Linhartovo in Topniško cesto od mirnih “dvorišč” za druženje stanovalcev. Strogo zazidavo rahljajo razklenjeni ulični vogali, park v notranjosti in raznolike fasade, ki ustrezajo legi posameznega bloka in tipu stanovanj. Blok z najmanjšimi stanovanji stoji samostojno, ob robu enega od dvorišč.

Bloki in stanovanja

Arhitekt Arnautović je zaradi tehnoloških razlogov montažnega sistema Jugomont na Črtomirovi zasnoval ‘tipske bloke’. Vsak blok vsebuje le en tip stanovanj – garsonjere, enosobna in dvosobna stanovanja.

Na severu zazidave stojita bloka z enosobnimi stanovanji; ob ulici ju obrobljajo zunanji hodniki, ki vodijo do stanovanj. Stanovanja so ozka in globoka: kuhinja gleda na hodnik, soba na park, v sredini so sanitarije. Novost so poglobljena pritlična stanovanja z atriji na strani parka. To je prvi arhitektov poskus približevanja bivanja v stanovanju k bivanju v hiši z vrtom.
Na vzhodu in zahodu ter jugu so bloki z dvosobnimi stanovanji, blok z garsonjerami pa stoji ob parku; označujejo ga balkoni preko celotne širine bivalnega prostora, ki ga tako povečujejo.

Sistem lahke betonske montaže Jugomont

Za gradnjo blokov so uporabili sistem lahke betonske montaže hrvaškega podjetja Jugomont, ki je do leta 1960 gradilo le pritlične objekte in šele kasneje tudi večnadstropne. Licenco sistema je odkupilo podjetje Obnova in v sodelovanju z inženirjem Ervinom Prelogom so sistem prilagodili slovenskim razmeram. Postavili so betonarno, v kateri so z vibrovakuumsko tehnologijo izdelovali betonske panele.

Sistem so tvorili prefabricirani nosilni elementi – prečni in vzdolžni zidovi ter medetažne plošče, nenosilni elementi – predelne stene in prefabricirana stopnišča. Zidove so sestavljali paneli dimenzij 120 x 258 x 12 cm in medetažne plošče paneli dimenzij 360 x 120 x 12 cm. »Pomanjkljivosti« sistema sta bila stikovanje panelov, ki je zahtevalo zaključno obdelavo površin ter relativna togost blokov glede raznolikosti stanovanj. Arhitekt Arnautović je slednje rešil z združitvijo enako velikih stanovanj v posameznih blokih in njihovo umestitvijo v prostor: bloke z eno in večsobnimi stanovanji je razporedil po obodu parcele in blok z garsonjerami ob notranji park.

Sistem Jugomont ni poznal fasadnih elementov, zato so pri blokih z enosobnimi stanovanji uporabili ‘lahki’ tip fasade iz salonitnih plošč. Arnautović je pri blokih z dvosobnimi stanovanji uporabil betonske prefabrikate, ki so eni prvih betonskih fasadnih panelov z debelim slojem betona, vmesno izolacijo in zunanjo 6 centimetrsko betonsko oblogo. Fasadni elementi so nenosilni in prekrivajo stanovanja kot luske.

Sistem Jugomont so razvijali dalje in ga delno uporabili pri nizkih blokih v Šišenski soseski 6. Sledili sta še gradnja blokov na Rakovniku in v Dravljah, zaradi osnovne pomanjkljivosti sistema – stikovanja elementov pa je arhitekt postopoma prešel na uporabo težkih montažnih sistemov.