Soseska Murgle

naslov

Območje med Cesto v Mestni log in Malim grabnom, Ljubljana

leto izgradnje

1965–1982

ozadje

Rast velikih stanovanjskih sosesk

arhitektura

France in Marta Ivanšek, sodelavci: Marko Deu, Rina Drolc, Marta Ivanšek, Uroš Birsa, Breda Kapelj

urbanizem

France in Marta Ivanšek

investitor

občina Vič Rudnik (1.faza), SGP Grosuplje, IMOS (2.faza), IMOS, stanovanjska zadruga Murgle 77 in stanovanjska zadruga modulna hiša (3.faza)

Pogled vzdolž glavne ulice V Murglah (foto: Iva Krajnc, vir: arhiv Zavoda Trajekt)

Stanovanjsko naselje vrstnih in atrijskih hiš Murgle je nastalo v času pospešene rasti velikih stanovanjskih sosesk v Ljubljani, ki so vključevale večinoma visoke gradnje, stolpnice in bloke. Nastalo je nekaj manjših zazidav nizkogoste stanovanjske tipologije, med katerimi so bile v največjem obsegu realizirane prav Murgle. Murgle so z gostoto 100 prebivalcev/ha v času nastanka predstavile alternativo tako razpršeni gradnji individualnih hiš kot tudi blokovskim naseljem. Združile so bivanjski ideal “lastne hiše z vrtom” z bivanjem v urbanistično-arhitektonsko enotno urejenem okolju ter z organizirano in ekonomično gradnjo.

Murgle so nastale na podlagi urbanistično-arhitekturnega natečaja za zazidalno območje M/1 na začetku ljubljanskega Barja. Zemljišče je bilo neprimerno za poljedelstvo in gradnjo višjih stavb, zaradi bližine mestnega središča pa dragoceno. Natečaj je zato predvidel nizko in zelo gosto pozidavo z enodružinskimi hišami. Izbran je bil predlog “Hrast” avtorja Franceta Ivanška in sodelavcev. Predlog je na 400 x 1600m velikem območju predvidel gradnjo 1000 enodružinskih hiš in spremljevalnih družbenih stavb: šole, vrtca in trgovskega centra.

Gradnja soseske je potekala v štirih fazah več kot 40 let (1965-2008). Po upokojitvi Franceta Ivanška l. 1979 je projektiranje 4. faze prevzelo podjetje Ambient.

Urbanistična zasnova

Temelj Murgel je urbanistična zasnova, ki se prilagaja barjanski krajini. Ulice potekajo na nekdanjih barjanskih kanalih, obraslih s topoli, hrasti, jelšami in ostalim drevjem, po katerih so imenovane ulice. Med ulicami so stavbni otoki velikosti prib. 100x100m, v notranjosti katerih je med 30-35 hiš. Promet je omejen na ulice, ob katerih so parkirna mesta in garaže – do hiš vodijo le peš poti, ob katerih se nizajo manjši parki in igralni otoki. Zeleno, mirno in od prometa ločeno bivalno okolje je tako postalo največja kvaliteta naselja.

Hiše – tipizirane vrstne atrijske hiše

Hiše so vrstne atrijske, posamezno enoto pa sestavljata stanovanje in vrt – zunanji bivalni prostor, ki družini zagotavlja intimno družinsko življenje na prostem. “Hiša” je pravzaprav celotna parcela, saj je razmerje med notranjim in zunanjim prostorom prib. 40:60%, odvisno od tipa in lokacije hiše.

Hiše različnih velikosti so bile zaradi ekonomičnosti gradnje tipizirane, saj naj bi bila njihova cena nižja od cene stanovanja v bloku. Zasnovane so bile enostavno in funkcionalno, za neznanega kupca. Tlorisi so bili zato “splošno uporabni”, brez izgub dragocenih stanovanjskih površin na račun slabo načrtovane notranje opreme ali stranskih prostorov. Iz faze v fazo so se spreminjali, saj so jih dopolnjevale izkušnje zgrajenih hiš in podrobnejše študije življenjskih navad stanovalcev.

Ker so hiše gradili v različnih obdobjih, imajo različna materialna, tehnološka, normativna in energetska izhodišča. Enotnost hiš in celotnega naselja zagotavlja preprosto arhitekturno oblikovanje, ki so ga arhitekti omejili na izrazne možnosti materialov. Tipični arhitekturni elementi so bili določeni že v prvi fazi gradnje naselja: dvokapne strehe, prečni opečni zidovi, lesene vrtne ograje, klasični fasadni ometi v kombinaciji z lesom, nadstreški na južni fasadi idr.

Hiše v 1. fazi (1965-70) so bile  lesene montažne, gradilo jih je podjetje Jelovica. Osnovni tipi linijskih pritličnih hiš so ustrezali trem velikostim: 65, 75 in 85 kvadratnih metrov. Hiše v 2. fazi (1968-78) so bile zidane in pestrejših tipov (4 linijski tipi, dve “L” različici). Bile so tudi nekolike večje, od 78-130 kvadratnih metrov. Hiše v 3. fazi (1976-82) so bile zidane in v enem delu tudi mansardne.

Naselje se je v desetletjih postopoma razširilo od Barjanske in vse do Koprske ceste. V 4. fazi (1980-danes) so zgradili še hiše med Potjo spominov in Malim grabnom.

Celostno oblikovanje življenjskega okolja

Cilj arhitektov je bil oblikovanje celostnega življenjskega okolja, od zasebnega stanovanjskega območja (hiša, vrt) do skupnih zunanjih prostorov (zelenic med hišami, poti, igrišč, skupnih garaž, cestnega prostora).
Stanovanjski del naselja naj bi po načrtih Ivanškov sčasoma dopolnili še družbeni center, šola in vrtec in rekreacijske površine ob Poti spominov na jugu soseske. Z izjemo slednjih so bili ostali objekti zgrajeni v času 3. faze gradnje naselja, a ne po načrtih Ivanškov.

Murgle danes

Murgle danes štejejo skoraj 800 hiš iz različnih faz. Enotna podoba naselja se postopoma spreminja. Zaradi menjave generacij, lastnikov ter spremembe družbenega sistema, ki temelji na indivualizaciji posameznika, se spreminjajo tudi hiše. Tipizirana hiša v tem pogledu omejuje človekovo željo po izražanju identitete v fizičnem in družbenem okolju.

Arhitekt France Ivanšek je trdil, da so z ukrepi, ki naj zagotovijo enovitost arhitekturne in urbanistične podobe naselja, želeli doseči izraz demokratične enakosti skupnosti ljudi, v nasprotju s heterogeno podobo tradicionalnih naselij, ki so bila “izraz preživelega malomeščanskega liberalizma in individualizma”.
Ob tem se je zavedal potrebe po izražanju individualnosti, a je po njegovem mnenju primeren prostor za to zlasti v oblikovanju notranjosti hiš in ne v poudarjenem individualizmu zunanjosti. Pri tem namreč svoboda enega pomeni nesvobodo drugega stanovalca v naselju.